Ali lahko umetna inteligenca pomaga vrniti izumrle živali – in ali bi to sploh morali storiti? Vprašanje, ki je bilo še pred nekaj leti predvsem snov znanstvene fantastike, postaja resna tema na presečišču genomike, strojnega učenja in naravovarstva.
Na konferenci TechCrunch Disrupt 2026 bo o tem govoril Ben Lamm, soustanovitelj in izvršni direktor podjetja Colossal Biosciences. Pogovor z naslovom »Can We Engineer Nature’s Comeback?« bo 13.–15. oktobra v San Franciscu del odra Real World AI, namenjenega primerom uporabe umetne inteligence zunaj klasičnega sveta programske opreme.
V ospredju ne bo le ambicija po oživljanju izumrlih vrst, temveč širše vprašanje: ali lahko UI postane učinkovito orodje za varovanje biotske raznovrstnosti ali pa tehnološki spektakel preusmerja pozornost in sredstva od živali ter ekosistemov, ki pomoč potrebujejo že danes.
UI kot pospeševalnik bioloških raziskav
Umetna inteligenca v biologiji ni več eksotičen eksperiment. Raziskovalci jo uporabljajo za obdelavo velikih količin genomskih podatkov, iskanje vzorcev v DNK, napovedovanje lastnosti beljakovin in modeliranje zapletenih bioloških procesov.
Klasične metode lahko pri primerjanju genomov različnih živali zahtevajo dolgotrajno ročno analizo. Modeli strojnega učenja pa lahko hitreje iščejo povezave med genetskimi različicami in opaznimi lastnostmi organizmov – denimo odpornostjo proti boleznim, gostoto dlake, presnovo ali prilagoditvijo na mraz.
Pri projektih deekstinkcije je to pomembno zato, ker raziskovalci pogosto nimajo popolnega in nepoškodovanega genoma izumrle živali. Na voljo imajo delce DNK, genetske podatke sorodnih danes živečih vrst ter fosilne in druge biološke vzorce. UI lahko pomaga primerjati te podatke, predlagati verjetne manjkajoče genetske različice in določiti, katere spremembe bi bile najpomembnejše za doseganje določenih lastnosti.
To ne pomeni, da lahko algoritem preprosto »ustvari« izgubljeno žival. Rezultat je praviloma genetsko spremenjen predstavnik žive sorodne vrste, ki naj bi imel nekatere lastnosti izumrlega prednika. Prav tu se začne razprava o tem, kaj deekstinkcija v resnici pomeni.
Od mamuta do širšega vprašanja naravovarstva
Colossal Biosciences je eno najbolj prepoznavnih podjetij na področju deekstinkcije. Podjetje razvija projekte, povezane z mamutom, tasmanskim tigrom in dodom, pri čemer poudarja tudi možne koristi za sodobno varstvo narave.
Zagovorniki takšnih pristopov izpostavljajo, da bi tehnologije, razvite za deekstinkcijo, lahko pomagale še danes ogroženim vrstam. Med možnimi uporabami so genetsko spremljanje majhnih populacij, odkrivanje dednih bolezni, podpora pri reproduktivnih programih in krepitev genske raznolikosti. Napredki pri urejanju genov, celičnih kulturah in računalniškem modeliranju bi lahko tako imeli vrednost tudi brez dejanskega vračanja izumrlih živali.
Lamm je pred Colossalom gradil tehnološka podjetja Hypergiant, Conversable in Chaotic Moon. Zdaj podjetniško logiko hitrega tehnološkega razvoja prenaša na področje biologije, kjer so posledice odločitev lahko precej bolj neposredne kot pri razvoju digitalnih storitev.
Tehnološki preboj ali napačna prioriteta?
Največji pomislek pri deekstinkciji ni zgolj tehničen. Tudi če bi bilo mogoče ustvariti žival z lastnostmi izumrle vrste, ostaja vprašanje, kam bi jo sploh lahko naselili. Ekosistemi, v katerih so te vrste nekoč živele, so se medtem pogosto temeljito spremenili ali izginili.
Kritiki opozarjajo tudi na omejena sredstva v naravovarstvu. Financiranje dragih projektov deekstinkcije bi lahko po njihovem mnenju bolje uporabili za zaščito habitatov, zaustavljanje krčenja gozdov, zmanjševanje onesnaževanja in preprečevanje izumrtja vrst, ki so še vedno med nami.
Poleg ekoloških tveganj se pojavljajo etična vprašanja. Kdo odloča, katere vrste je vredno vrniti? Kdo prevzame odgovornost, če se organizem ne prilagodi okolju ali povzroči nepredvidene posledice? In ali tehnološka sposobnost sama po sebi upravičuje poseg v naravne procese?
Biologija postaja naslednja velika fronta UI
Pogovor na Disruptu kaže, da se razvoj umetne inteligence vse manj vrti le okoli klepetalnikov, produktivnosti in avtomatizacije pisarniškega dela. UI prodira v laboratorije, medicino, podnebne modele, kmetijstvo in varstvo narave – področja, kjer lahko njene napake, pristranskosti ali napačne napovedi vplivajo na živa bitja in celotne ekosisteme.
Najzanimivejše vprašanje zato morda ni, ali lahko UI pomaga ustvariti sodobno različico mamuta ali druge izumrle živali. Pomembneje je, ali bomo znali te zmogljivosti uporabiti tako, da bodo najprej zaščitile življenje, ki ga še nismo izgubili.
