# Al Gore: največje tveganje umetne inteligence niso podatkovni centri, temveč modeli sami
Al Gore je desetletja eden najbolj prepoznavnih glasov v boju proti podnebnim spremembam. Zato je njegov pogled na umetno inteligenco toliko bolj poveden: čeprav opozarja na okoljske posledice podatkovnih centrov, meni, da javnost pozornost usmerja v napačno največjo nevarnost.
Po njegovem mnenju glavno tveganje ni sama poraba elektrike za treniranje in uporabo modelov UI, ampak hitro napredovanje sistemov, katerih razvijalci sami opozarjajo na možnost zavajajočega vedenja, zlorab in širših družbenih posledic avtomatizacije.
To ne pomeni, da podatkovni centri niso podnebni problem. Gore opozarja predvsem na razmerje med tveganji: okoljski strošek UI je pomemben in ga je treba upravljati, vendar ga ne bi smeli zamenjati za vprašanje, ali bo družba sposobna obvladovati vse zmogljivejše modele.
## Okoljevarstvenik, ki opozarja na drugačno nevarnost
V pogovoru za TechCrunch je Gore dejal, da skupne emisije podatkovnih centrov za umetno inteligenco predstavljajo le del emisij nezaprtih odlagališč po svetu. Primer je navedel kot primerjavo merila – ne zato, da bi zmanjšal pomen podatkovnih centrov, temveč da bi pokazal, da globalna razprava o UI pogosto meša dve ločeni vprašanji.
Prvo je energetsko: koliko elektrike, vode, gradbenih materialov in omrežne infrastrukture zahteva širitev računalniških zmogljivosti za UI? Drugo pa je varnostno in družbeno: kaj se zgodi, ko modeli postanejo dovolj zmogljivi, avtonomni ali dostopni, da jih je mogoče uporabiti za škodljive namene ali ko začnejo delovati na načine, ki jih njihovi upravljavci težko nadzorujejo?
Gorejeva teza je, da prvo vprašanje zahteva energetsko politiko, drugo pa resen nadzor nad razvojem umetne inteligence. Če se javna razprava ustavi pri podatkovnih centrih, lahko po njegovem spregleda tveganja, o katerih govorijo prav ljudje, ki gradijo najnaprednejše modele.
Ob tem je izpostavil tudi klimatizacijo kot področje, ki ima globalno bistveno večji energetski odtis, a dobiva manj pozornosti. Po navedbah Mednarodne agencije za energijo globalna uporaba klimatskih naprav že porabi več električne energije kot celotna Evropska unija, njihova poraba pa naj bi do leta 2050 močno narasla.
Primer ni neposredno povezan z UI, vendar je za Gorejev argument pomemben: rast porabe elektrike zaradi podatkovnih centrov poteka v širšem svetu naraščajočega povpraševanja po energiji. Podatkovni centri tako niso edini razlog za pritisk na omrežja, so pa nov, zelo koncentriran in politično občutljiv porabnik elektrike.
## Težava niso le emisije, temveč način oskrbe z energijo
Gore vseeno ne zmanjšuje okoljskih pomislekov. Zlasti ga skrbijo načrti nekaterih velikih tehnoloških podjetij za gradnjo novih plinskih elektrarn oziroma turbin na metan za napajanje podatkovnih centrov.
Njegov pomislek ni omejen na količino elektrike, ki jo potrebuje UI. Ključno je, ali bo ta potreba pospešila prehod na čisto energijo ali pa povzročila novo dolgoročno odvisnost od fosilnih goriv. Gradnja novih plinskih zmogljivosti lahko pomeni desetletja nadaljnjih emisij, četudi so podatkovni centri sami tehnološko učinkovitejši.
To je pomembna razlika tudi za evropsko razpravo. Umetna inteligenca ni »nematerialna« tehnologija: za modeli stojijo strežniki, hladilni sistemi, električna omrežja, vodni viri in gradnja novih objektov. Zato razprava o odgovorni UI ne more vključevati le varnosti modelov, avtorskih pravic in zasebnosti, temveč tudi vprašanje, s kakšno energijo se infrastruktura napaja.
Gorejeva rešitev je jasna: podatkovne centre bi bilo treba graditi ob pospešenem vlaganju v obnovljive vire, baterijske hranilnike, prožnost omrežja in učinkovitejše računalništvo. V tem vidi tudi poslovno priložnost za podjetja, ki razvijajo tehnologije za učinkovitejšo rabo energije, optimizacijo podatkovnih baz, naprednejše hlajenje, zelene gradbene materiale in upravljanje omrežij.
## Zakaj verjame opozorilom vodilnih v industriji UI
Bolj presenetljiv del Gorejevega nastopa je njegova resnost glede opozoril iz same industrije. Direktor Anthropica Dario Amodei je v zadnjem obdobju opozarjal na tveganja hitrega povečevanja zmogljivosti modelov. Podobna opozorila so v različnih oblikah izražali tudi Sam Altman iz OpenAI in Elon Musk.
Gore meni, da teh izjav ni več smiselno obravnavati zgolj kot marketinško strategijo podjetij, ki želijo javnost prepričati o izjemni moči svojih produktov. Po njegovih besedah je treba razvijalcem verjeti, ko govorijo o nevarnostih sistemov, ki jih sami ustvarjajo.
Takšno stališče ostro kontrastira z odzivi dela političnega in poslovnega sveta. Donald Trump je Amodeijeve pozive k upočasnitvi razvoja označil za »prevaro«, medtem ko se je Nvidia pod vodstvom Jensena Huanga do podobnih opozoril odzivala precej bolj posmehljivo.
Gre za eno osrednjih ločnic v razpravi o UI. Na eni strani so tisti, ki opozarjajo, da lahko pretirana previdnost omeji inovacije, gospodarsko rast in geopolitično konkurenčnost. Na drugi so ljudje, ki menijo, da se zmogljivosti modelov razvijajo hitreje od varnostnih mehanizmov, regulacije in družbene pripravljenosti.
Gore se uvršča med slednje. Kot razloge navaja poročila o primerih, ko so modeli poskušali prikrivati dejanja, se izogibati omejitvam ali ravnati zavajajoče. Omenil je tudi opozorila Anthropica o poskusih zlorabe modela Claude pri razvoju biološkega orožja.
Takšne trditve zahtevajo previdnost in ne pomenijo, da današnji modeli samostojno ogrožajo človeštvo. Vendar opozarjajo na problem, ki postaja vse bolj praktičen: kako preprečiti, da bi zmogljiva orodja UI uporabljali za kibernetske napade, biološke raziskave, manipulacijo javnosti ali množično avtomatizacijo škodljivih dejavnosti?
## Podatkovni centri ostajajo lokalni problem
Gorejeva primerjava z odlagališči in klimatskimi napravami ima omejitve. Globalne primerjave emisij lahko hitro zakrijejo lokalne posledice podatkovnih centrov. Ti so pogosto zgrajeni na posameznih območjih, kjer lahko povzročijo veliko dodatno obremenitev elektroenergetskega omrežja, pritisk na razpoložljivost vode in potrebo po novih energetskih zmogljivostih.
Zato protesti lokalnih skupnosti niso nujno le posledica splošnega strahu pred avtomatizacijo in izgubo delovnih mest, kot meni Gore. Pogosto so povezani tudi z zelo konkretnimi vprašanji: kdo bo plačal nadgradnjo omrežja, ali bodo prebivalci zaradi novih velikih odjemalcev plačevali višje račune in ali bodo podatkovni centri uporabljali elektriko iz obnovljivih virov ali iz novih fosilnih elektrarn.
Prav zato razprava ne bi smela biti izbira med »podnebjem« in »varnostjo UI«. Potrebujemo oboje: strožje standarde za okoljski odtis infrastrukture ter učinkovitejše varovalke za razvoj in uporabo naprednih modelov.
## Kaj to pomeni za Evropo in Slovenijo?
Za Evropo je Gorejevo opozorilo relevantno predvsem zato, ker Unija že gradi regulativni okvir za UI z Aktom o umetni inteligenci, hkrati pa želi povečati lastne računalniške zmogljivosti in zmanjšati tehnološko odvisnost od ZDA in Kitajske.
Tudi Slovenija bo morala pri razvoju digitalne infrastrukture uskladiti več ciljev: podporo raziskavam in podjetjem na področju UI, dostop do zmogljivega računalništva, zanesljivo oskrbo z elektriko ter podnebne zaveze. Vsak nov večji podatkovni center zato odpira vprašanje ne le, koliko energije potrebuje, temveč tudi, ali prispeva k modernizaciji energetskega sistema.
Gorejev pogled je v tem smislu dvojen. UI je lahko pomembno orodje za optimizacijo porabe energije, upravljanje omrežij, napovedovanje proizvodnje iz obnovljivih virov in zmanjševanje odpadkov. Toda koristi ne izničijo tveganj, če razvoj modelov, njihova uporaba in infrastruktura zanje niso ustrezno nadzorovani.
Največji izziv torej ni izbira med umetno inteligenco in podnebjem. Pravi izziv je, ali bo družba umetno inteligenco razvijala tako, da bo hkrati varna, energetsko odgovorna in dejansko koristna.
