# AI potrebuje energijo: bodo podatkovni centri do leta 2035 porabili več plina kot Nemčija in Japonska skupaj?
Navdušenje nad umetno inteligenco običajno spremljajo podobe vse zmogljivejših modelov, avtomatizacije in novih poslovnih priložnosti. Manj vidna plat AI-revolucije pa se skriva v strežnikih, hladilnih sistemih in elektrarnah, ki morajo poganjati vedno več računske moči.
Po oceni BloombergNEF bi lahko ameriški podatkovni centri do leta 2035 porabili okoli 18 milijard kubičnih čevljev zemeljskega plina na dan. To je več, kot ga danes skupaj porabita Nemčija in Japonska. Napoved je pomembna predvsem zato, ker rast ne poganja le običajna digitalizacija, temveč eksplozivno povpraševanje po infrastrukturi za umetno inteligenco.
Treniranje velikih jezikovnih modelov, obdelava ogromnih količin podatkov in množična uporaba generativne AI zahtevajo tisoče specializiranih grafičnih procesorjev. Ti delujejo neprekinjeno, porabljajo veliko elektrike in proizvajajo toploto, ki jo je treba hladiti. Ko se AI iz eksperimentalne tehnologije spreminja v osnovno storitev za podjetja in potrošnike, se njen energetski odtis hitro povečuje.
BloombergNEF ocenjuje, da bodo podatkovni centri v prihodnjem desetletju drugi največji dejavnik rasti povpraševanja po zemeljskem plinu v ZDA, takoj za izvozom utekočinjenega zemeljskega plina oziroma LNG.
Zakaj tehnološki velikani gradijo lastne plinske elektrarne?
Del težave je v tem, da električna omrežja marsikje ne dohajajo hitrosti, s katero tehnološka podjetja gradijo nove zmogljivosti. Priključitev velikega podatkovnega centra lahko zahteva več let načrtovanja in nadgradnje prenosnega omrežja, medtem ko podjetja želijo strežnike postaviti čim prej.
Zato Meta, Microsoft, Google in Amazon napovedujejo projekte, pri katerih bi podatkovne centre napajale elektrarne na zemeljski plin neposredno na lokaciji. Tak pristop podjetjem omogoča večji nadzor nad oskrbo in hitrejši zagon infrastrukture, vendar okoljske težave ne rešuje – le premakne jo bliže podatkovnemu centru.
Po oceni BloombergNEF bi takšni projekti do leta 2035 porabili od 2,9 do 3,4 milijarde kubičnih čevljev plina na dan. To je približno toliko, kot ga danes porabijo vsi podatkovni centri skupaj, če upoštevamo tudi plin, ki se uporablja za proizvodnjo elektrike v javnem omrežju.
Toda podatkovni centri z lastno proizvodnjo elektrike bodo predvidoma le manjši del zgodbe. Veliko večji porast porabe naj bi izhajal iz omrežno priključenih centrov. Ti bi lahko elektroenergetskemu sektorju do sredine naslednjega desetletja prinesli dodatnih 15 milijard kubičnih čevljev dnevne porabe plina.
Ali bo AI podražila elektriko tudi gospodinjstvom?
Tako velik porast povpraševanja lahko vpliva na cene zemeljskega plina in posledično na cene elektrike. Analitiki družbe Noreva opozarjajo, da poslovni načrti številnih podatkovnih centrov temeljijo na predpostavki razmeroma stabilnih cen plina. Kombinacija rasti AI-infrastrukture in izvoza LNG bi to predpostavko lahko hitro spremenila.
Velike tehnološke družbe imajo praviloma dovolj kapitala, da lažje prenesejo višje cene energije. Drugače je pri gospodinjstvih, malih podjetjih in industriji, ki elektriko kupujejo v istem sistemu. Če so potrebne obsežne nadgradnje omrežja ali nove plinske elektrarne, se lahko del stroškov prek tarif prenese tudi na druge uporabnike.
To ni le ameriško vprašanje. Evropa se že sooča z omejitvami omrežij, visokimi cenami energije in občutljivostjo na trg zemeljskega plina. Za Slovenijo, ki je vpeta v širši evropski energetski trg, rast velikih podatkovnih centrov v regiji pomeni dodaten pritisk na razpoložljive proizvodne zmogljivosti, prenosna omrežja in cene elektrike.
Evropska unija pri tem uvaja strožja pravila kot ZDA. Prenovljena Direktiva o energetski učinkovitosti med drugim zahteva poročanje o energetski učinkovitosti večjih podatkovnih centrov z nameščeno močjo nad 500 kW. Namen pravil je večja preglednost porabe energije, vode, izrabe odpadne toplote in deleža obnovljivih virov.
Rešitve obstajajo, vendar niso enostavne
Zemeljski plin ni edina možnost za napajanje AI-infrastrukture. Tehnološka podjetja vlagajo v sončne in vetrne elektrarne, baterijske hranilnike, pogodbe za dolgoročni nakup čiste elektrike ter jedrsko energijo. V nekaterih državah se kot možnost omenjajo tudi mali modularni reaktorji, vendar gre pri tem večinoma še za projekte, katerih širša uporaba ni zagotovljena.
Pomemben del rešitve je tudi manj spektakularen: učinkovitejša strojna oprema, boljši čipi, optimizacija programske kode, zmanjševanje nepotrebnih poizvedb modelom in pametnejše upravljanje strežniških obremenitev. Podatkovni centri lahko porabo zmanjšujejo z naprednim tekočinskim hlajenjem, postavitvijo v hladnejših okoljih ter izrabo odpadne toplote za ogrevanje stavb ali industrijske procese.
Vprašanje zato ni, ali se bo umetna inteligenca razvijala, temveč pod kakšnimi energetskimi pogoji. Če bo tekma za večje modele in več računske moči temeljila predvsem na novih plinskih elektrarnah, bo tehnološki napredek spremljal občutno večji podnebni in družbeni strošek.
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo zgorevanje enega kubičnega čevlja zemeljskega plina, skupaj z vplivi pridobivanja, predelave in distribucije, pomeni približno 60 gramov ekvivalenta ogljikovega dioksida. BloombergNEF ocenjuje, da bi dodatno povpraševanje podatkovnih centrov lahko povzročilo okoli milijon metričnih ton dodatnih emisij toplogrednih plinov na dan.
To odpira etično dilemo, ki je tehnološka industrija ne more več obravnavati kot postransko vprašanje: kdo nosi odgovornost za energetsko ceno AI? Podjetja, ki gradijo modele, uporabniki, ki zahtevajo vedno zmogljivejše storitve, ali zakonodajalci, ki določajo pravila? Najverjetneje vsi. Prihodnost umetne inteligence ne bo odvisna le od kakovosti algoritmov, temveč tudi od tega, ali jih bomo znali poganjati brez nesorazmernega bremena za okolje in družbo.
