Ali lahko umetna inteligenca nastaja iz vsebin, za katere razvijalci niso pridobili dovoljenja ali plačali licence? To vprašanje bo pomembno vplivalo tako na prihodnost velikih jezikovnih modelov kot na položaj založnikov, novinarjev, pisateljev in drugih ustvarjalcev.
Ameriška vlada je v sodnem sporu med časnikom *The New York Times* in podjetjem OpenAI podprla stališče, da bi lahko bila uporaba avtorsko zaščitenih del za urjenje velikih jezikovnih modelov dovoljena v okviru ameriške doktrine poštene uporabe avtorskih del (*fair use*).
Po poročanju TechCruncha je bil 20-stranski dokument vložen v postopku, ki poteka pred zveznim okrožnim sodiščem za južno okrožje New Yorka. Vir ga označuje kot dokument Trumpove administracije in ga datira na 2. september 2026. Iz objavljenega povzetka ni razvidno, kateri konkretni državni organ je dokument pripravil oziroma vložil, zato tega ni mogoče natančneje opredeliti.
## Vlada: omejitve bi lahko škodile ameriškemu položaju
Vladno stališče temelji predvsem na gospodarskem in strateškem argumentu. ZDA imajo po navedbah dokumenta močan interes v razvoju konkurenčne domače industrije umetne inteligence, ki bi lahko ohranila ameriško vodilno vlogo na globalnem tehnološkem trgu.
Dokument opozarja, da bi preozka razlaga avtorskega prava oziroma napačno razumevanje poštene uporabe lahko omejilo razvoj velikih jezikovnih modelov. Po stališču vlade bi to zavrlo znanstveni in ustvarjalni napredek ter zmanjšalo gospodarske priložnosti v ZDA.
Gre za pomemben poseg v razpravo, vendar ne za odločitev sodišča. Končno presojo bo sprejelo sodišče v New Yorku, vladni dokument pa lahko služi kot vplivno pravno in politično mnenje.
## Kaj sploh pomeni »poštena uporaba«?
Veliki jezikovni modeli, kot so ChatGPT, Claude in Gemini, se urijo na ogromnih količinah besedil, knjig, člankov, slik in drugih vsebin. Del tega gradiva je avtorsko zaščiten, pri čemer razvijalci modelov pogosto nimajo izrecnih licenc vseh imetnikov pravic.
To je jedro tožbe časnika *The New York Times*, ki OpenAI očita nedovoljeno uporabo njegove vsebine. Založniki in avtorji poudarjajo, da tehnološka podjetja njihova dela uporabljajo kot surovino za razvoj komercialnih sistemov. Podjetja z umetno inteligenco pa praviloma odgovarjajo, da modeli gradiva ne hranijo kot knjižnice kopij, temveč iz njega statistično učijo vzorce jezika, sloga in informacij.
V ameriškem pravu je pomemben test poštene uporabe. Sodišče med drugim presoja, ali je nova uporaba dovolj »transformativna« — torej ali ustvari nov namen ali novo vrednost, namesto da bi zgolj nadomestila izvirno delo na trgu.
Prav tu se stališča najbolj razhajajo. Za razvijalce UI je urjenje modela primer transformativne uporabe. Za založnike pa lahko model, ki povzema, reproducira ali nadomešča izvirne članke in knjige, neposredno poseže v njihov poslovni model.
## Primer Anthropic kaže razliko med urjenjem in piratstvom
Doslej sodni postopki niso ponudili enotnega odgovora na vprašanje zakonitosti urjenja umetne inteligence. Pomembno je razlikovati med dvema vprašanjema: ali je urjenje na avtorsko zaščitenih delih zakonito in ali so bila ta dela pridobljena zakonito.
TechCrunch pri tem izpostavlja primer podjetja Anthropic. Podjetje je po navedbah vira pristalo na 1,5 milijarde dolarjev vredno poravnavo s skupino avtorjev, katerih dela so bila uporabljena pri razvoju modelov. Ključna razlika je bila v tem, da se spor ni nanašal zgolj na dejanje urjenja, temveč tudi na uporabo nezakonitih spletnih knjižnic oziroma piratsko pridobljenih knjig.
Sodnik William Alsup je v razpravi o urjenju primerjal model z bralcem, ki bere dela drugih avtorjev, da bi nato ustvaril nekaj novega. Takšna primerjava je za podjetja z umetno inteligenco ugodna, vendar ne pomeni splošnega dovoljenja za uporabo vseh del iz kateregakoli vira.
Za podjetja je zato bistveno, kako pridejo do podatkov. Tudi če bi sodišče urjenje v določenih okoliščinah štelo za pošteno uporabo, to ne bi nujno upravičilo pridobivanja gradiva prek piratskih zbirk ali drugih nezakonitih poti.
## Vložki so veliki za obe strani
Odločitev v primeru *The New York Times proti OpenAI* bi lahko postala pomemben precedens za celotno industrijo generativne umetne inteligence.
Če bi sodišče presodilo, da je urjenje na avtorsko zaščitenem gradivu praviloma poštena uporaba, bi to okrepilo položaj razvijalcev modelov in zmanjšalo pritisk za obsežno licenciranje učnih podatkov. Če bi sodišče pritrdilo založnikom, bi lahko podjetja z UI morala sklepati bistveno več licenčnih dogovorov, plačevati nadomestila ali omejiti zbirke podatkov, na katerih urijo modele.
Za ustvarjalce in medijske hiše vprašanje ni le pravno, ampak tudi ekonomsko. Če sistemi umetne inteligence lahko nadomeščajo obisk spletnih medijev, povzemajo članke ali ustvarjajo besedila v slogu posameznih avtorjev, se postavlja vprašanje, kdo bo financiral nastanek izvirnih vsebin, na katerih se ti sistemi učijo.
## Evropski pogled: več poudarka na preglednosti
Čeprav se spor odvija v ZDA, njegove posledice segajo tudi v Evropo. Evropska unija ima na področju podatkovnega rudarjenja in avtorskih pravic drugačen pravni okvir, ki praviloma omogoča določene oblike rudarjenja besedil in podatkov, vendar imetnikom pravic dopušča, da takšno uporabo izrecno omejijo oziroma si pridržijo pravice.
Evropski akt o umetni inteligenci prav tako uvaja zahteve po večji preglednosti za ponudnike splošnonamenskih modelov UI. Med drugim naj bi morali ti pripravljati povzetke vsebin, uporabljenih pri urjenju, ter spoštovati evropska pravila o avtorskih pravicah.
Ameriška sodba zato ne bo neposredno določila pravil v Sloveniji ali Evropski uniji. Bo pa skoraj gotovo vplivala na poslovne modele največjih globalnih podjetij, na pogajanja o licencah in na širšo razpravo o tem, ali je treba ustvarjalcem za uporabo njihovih del pri razvoju umetne inteligence plačati.
