Kaj bi pomenilo, če bi Amazon Web Services ali Google Cloud na ukaz ameriške vlade čez noč ustavila dostop do podatkov, na katerih temeljijo ključni slovenski državni sistemi? To vprašanje ni več le hipotetično. Evropska komisija je v zadnjih letih večkrat opozorila na ranljivost držav, ki pri digitalizaciji uporabljajo rešitve ameriških tehnoloških velikanov. Francija je zaradi tega razvila lastno oblačno infrastrukturo, Nemčija pa izvaja projekte za postavitev suverenih podatkovnih centrov. Strah pred tehnološko odvisnostjo postaja globalen, še posebej, ko gre za umetno inteligenco, ki zdaj oblikuje življenja, gospodarstvo in javno upravo.
Od ranljivosti do novih modelov nadzora
Vse več strokovnjakov za kibernetsko varnost in digitalno suverenost iz Evropske unije opozarja, da je lahko motnja v delovanju ali odklop AI storitev na daljavo resna grožnja. Obstoječa zakonodaja, kot je GDPR, je že prisilila ponudnike v lokalizacijo nekaterih podatkov, vendar to vprašanje presega le shranjevanje podatkov. Evropska komisija zagovarja razvoj koncepta “sovereign cloud”, kjer nacionalne institucije nadzorujejo tako podatkovne tokove kot jedro programske opreme.
Prakse so različne. Francoski državni podatkovni center uporablja odprtokodne rešitve in lokalne strežnike, Nemčija s pobudo Gaia-X vzpostavlja evropsko mrežo varnih podatkovnih centrov. Poleg teh modelov se pojavljajo tudi hibridne rešitve, kjer podjetja kot sta Microsoft in IBM ponujajo možnost, da države same upravljajo nekatere ključne komponente AI storitev na svojem ozemlju. Vzporedno raste trend uvedbe zakonov o lokalizaciji podatkov, ki zahtevajo, da se vsi podatki in algoritmi, ki upravljajo vitalne javne storitve, hranijo ter obdelujejo znotraj državnih meja.
Razvoj lokalnih AI rešitev se pogosto ustavi pri visokih stroških, pomanjkanju kadra ali omejenem dostopu do potrebnih podatkovnih zbirk. Podjetja iz EU se še vedno soočajo z izzivi, kako doseči konkurenčnost v zmogljivosti in hitrosti razvoja proti ameriškim velikanom. Zato številne države izberejo kompromis in vlagajo v odprtokodne sisteme ter meddržavno sodelovanje, a s tem prevzemajo tudi večjo odgovornost za kibernetsko varnost in dolgoročno vzdržnost razvojnih ekip.
Slovenija in prihodnost digitalne avtonomije
Slovenija sicer uporablja nekatere domače AI storitve, ključni državni IT sistemi pa v veliki meri gostujejo pri globalnih ponudnikih. Na Ministrstvu za digitalno preobrazbo so že priznali, da so izpadi ali motnje dostopa do podatkov lahko resna ovira za delovanje državne uprave. V prihodnosti bi bilo pričakovati več vlaganj v domače rešitve in sprejemanje zakonodaje, ki bo omogočila večji nadzor nad vitalno digitalno infrastrukturo.
Pri tem se odpirajo vprašanja o kadrovskih zmogljivostih slovenskih podjetij, pa tudi o stroških razvoja lastnih AI sistemov. Slovenija bi lahko izkoristila svoje raziskovalne institucije in agilnost podjetniškega okolja za razvoj manjših, a vitalnih odprtokodnih rešitev za javni sektor. V sklopu evropskih projektov, kot je European Open Science Cloud, se že pojavljajo priložnosti za sodelovanje na področju varne hrambe in obdelave podatkov.
Ali si lahko Slovenija v prihodnje privošči, da ostane le odjemalka tujih tehnologij, ali pa bo kot članica EU izkoristila podporo za vzpostavitev lastnih rešitev in povečanje digitalne avtonomije? Vprašanje tehnološke suverenosti ni več le tehnična dilema, ampak del nacionalnega interesa. Pot do večje avtonomije vodi skozi strateške investicije, razvoj kadra in krepitve sodelovanja z drugimi evropskimi državami, kar lahko Sloveniji zagotovi stabilnost tudi v primeru globalnih digitalnih pretresov.
