OpenArt s svojo novo funkcijo umetne inteligence odpira vrata ustvarjanju viralnih, a hkrati močno sporne kakovosti video vsebin, ki jih v tujini že imenujejo “brain rot” oziroma “možganska gniloba”. Gre za novo stopnjo masovne produkcije digitalne zabave, ki jo industrija umetne inteligence omogoča z neverjetno hitrostjo in enostavnostjo. Za slovensko javnost pa je še posebej pomembno vprašanje, kakšne posledice ima takšna vsebina za naše medijsko okolje in digitalno zdravje mladih.
Kaj pravzaprav so “brain rot” videi?
Ti videi se na prvo žogo pogosto zdijo kot **naključni kaos vizualnih in zvočnih dražljajev**, ki so namenjeni takojšnjemu pritegovanju pozornosti – a le za nekaj sekund. Med najbolj prepoznavnimi primeri so posnetki, kjer je osrednja slika video igre Subway Surfers, čez katere se pogosto brez ustrezne povezave prelivajo podnapisi, posnetki naravnih nesreč, šokantni prizori iz resničnostnih šovov ali celo animirani obrazi, ki v slogu “NPC” brezizražajno ponavljajo preprosta opravila ali fraze.
Tipična montaža vključuje **bleščeče barve, agresivne bliskavice, izjemno hitro menjavanje kadrov** (včasih celo vsako sekundo novi prizor), ter **ponavljajoče, moteče zvočne efekte** – od siren pa do sintetiziranih glasov, ki bralcu povzročajo nelagodje ali celo začasno zmedenost. V slovenskih razmerah bi bila najbližje primerjava z viralnimi posnetki, ki na TikToku ali Shortsih pogosto ob spremljavi znanih “meme” pesmi povzemajo najbolj bizarne spletne zgodbe in viralna dogajanja, medtem ko v kotu utripa animacija iz sveta računalniških iger.
Etična vprašanja in vpliv na mlade
**Razmah “brain rot” vsebin sproža celo vrsto etičnih vprašanj**, ki segajo daleč dlje od zgolj skrbi za navdušenje otrok nad tehnologijo. Psihologi in strokovnjaki za digitalne medije že leta opozarjajo, da sta čustvena otopelost in upad koncentracije povezana prav z nenehnim konzumiranjem kratkih, intenzivnih vsebin, ki ne zahtevajo razmisleka ali poglobitve. Mladi postajajo bolj dovzetni za stalne prebliske digitalnih dražljajev, medtem ko se občutno zmanjšuje njihova sposobnost dolgotrajne pozornosti in ustvarjalnega razmišljanja.
Pri tem je **odgovornost podjetij, kot je OpenArt, izjemnega pomena**. Ko tehnologijo umetne inteligence namenoma prilagodijo za množično produkcijo površinskih, zabavljaških vsebin, tvegajo, da bodo dolgoročno prispevali k osiromašenju digitalne kulture. Neodgovorno je spodbujati modele, ki so optimizirani izključno za algoritmično pridobivanje pozornosti brez vsebinske vrednosti.
Nekateri strokovnjaki za umetno inteligenco opozarjajo, da bi morale platforme vgraditi varovalke, ki bi omejevale tovrstno uporabo, ali vsaj jasno opozarjati na posledice takšnih vsebin. Nadgradnja umetne inteligence je neizogibna, toda brez etičnega nadzora lahko hitro zaidemo v spiralo produkcije “smeti”, ki škoduje tako ustvarjalcem kot uporabnikom.
OpenArt ni edini
Kljub pozornosti, ki jo je požela nova funkcija OpenArt, **ta platforma še zdaleč ni edina, ki omogoča tovrstno ustvarjanje**. Podobna orodja za hitro produkcijo kaotičnih, a viralnih videov razvijajo tudi druge znane tehnološke platforme in startupi, kot so Kaiber, Runway ali CapCut. Velik del odgovornosti za porast “brain rot” vsebin gre pripisati tudi algoritmom samih družbenih omrežij, ki prioritizirajo vsebine z največ ogledi, komentarji in delitvami – ne pa nujno tiste z največjo vsebinsko vrednostjo.
Takšno digitalno okolje spodbuja ustvarjalce, da sledijo viralnim trendom in producirajo še bolj ekstremne različice teh hitro potrošnih vsebin. **Družbeni vplivi, kot so tekmovalnost po pozornosti, instantna nagrada v obliki všečkov in komentarjev ter “fear of missing out”**, so ključni dejavniki, ki spodbujajo razvoj tovrstnih žanrov.
Kritična distanca do fenomena “brain rot”
Čeprav na prvi pogled zabavni in tehnološko impresivni, **”brain rot” videi dolgoročno izkrivljajo pričakovanja uporabnikov glede vsebine** in ustvarjajo novo normalnost, kjer je edino merilo uspeha šok in takojšnja angažiranost. Tak razvoj odnese prostor za premišljeno, kakovostno in kreativno produkcijo, saj postajajo ustvarjalci prisiljeni slediti algoritmom, namesto da bi gradili lastno izraznost.
Pomembno je tudi, da javnost, regulatorji in politika ohranijo kritično distanco do razvoja umetne inteligence na področju zabave. Le z jasno določenimi etičnimi smernicami in izobraževanjem mladih lahko zagotovimo, da tehnologija služi dvigu, ne pa degradaciji digitalne kulture.
Če želimo, da umetna inteligenca ostane v službi ustvarjalnosti in družbenega napredka, je nujno odgovorno razvijati in uporabljati tovrstne tehnologije. Proizvodnja “brain rot” vsebin je opomnik, da hitra viralnost ne sme nikoli pretehtati odgovornosti do skupnosti in prihodnjih generacij.
